ČAS NIČESAR NE CELI. ČE NE POGLEDAŠ VASE, BOLEČINA OSTANE.

Čas bo naredil svoje. Če boš le dovolj dolgo pustila, da dnevi minevajo, bo bolečina zbledela.

In res sem čakala. En teden. En mesec. Leto. Pa je še vedno bolela. Včasih še bolj.
 
In nekega večera, ko sem se sesedla na kavč, sem si prvič priznala:
Kaj pa, če čas sam po sebi ne zdravi? Kaj pa, če rane ostanejo, če jih ne odprem, če jih ne pogledam, če jih ne prečistim?
 
Začela sem se spraševati:
Česa se v resnici bojim pogledati?
Katerega vzorca se oklepam, ker je znan, četudi me boli?
Katero prepričanje sem podedovala, pa me zdaj drži prikovano?
 
In ko sem si dovolila občutiti – resnično občutiti – sem videla, da sem leta nosila isti scenarij. Isto vlogo žrtve, isto potrebo po priznanju, isto tihotapljenje ljubezni.
 
Takrat sem dojela: čas sam ne celi. Celi moja pripravljenost, da neham bežati. Celi moja odločitev, da stopim pred ogledalo, naj bo še tako boleče.

Če dnevom samo puščam, da tečejo, me bo bolečina prežeče pričakala v prihodnosti.
Če pa dneve uporabim – če zjutraj vstanem in si rečem: Danes bom naredila eno stvar zase. Danes bom pogledala tisto, kar sem odlagala. Danes bom ponosna, ker sem zvečer večja kot sem bila zjutraj. – takrat čas dobi moč.
 
Ker čas ni zdravilec. Čas je prostor. Platno.
Kaj nanj naslikam – to določa, ali se rana celi ali pa se samo pregreva pod povojem.
 
In tisti trenutek sem prvič vstala in začela pisati. Izlila sem bolečino skozi poezijo. Potem sem šla skozi predale, ki so me dušili, in naredila pretok energije v hiši. Poklicala sem prijateljico, ki sem jo pogrešala. In – čisto preprosto – si skuhala čaj, se vsedla na teraso in vdihnila.

Ni bilo herojsko. A bilo je resnično. In takrat sem v svojih prsih začutila: proces se je začel. Bila sem pripravljena. Pripravljena na čarovnijo.
 
Rane se ne celijo s koledarjem.
Celijo se s tem, kar v dnevu naredim zase.
Celijo se z odločnostjo, da odprem, kar je bolelo.
Celijo se z dejanji, ki me vračajo k sebi – vsak večer, ko položim glavo na vzglavnik in si rečem: Ponosna sem nase. Danes sem zrasla.
 
Morda si tudi ti kdaj ujeta v čakanje. V upanje, da bodo leta pobrisala tisto, kar boli.
A čas sam je prazen list.
Ti si tista, ki na ta list napišeš zgodbo.

Vprašaj se danes:
Kaj bom storila, da bom zvečer ponosna nase?
Katerega vzorca se bom lotila – in ga predelala?
In kako bom uporabila ta dan, da iz bolečine nastane moč?

Ker čas sam ne celi. Ti celiš. Čas ti le stoji ob strani.