Moje življenje pred letom 2023 je bilo prežeto z grenko sladkimi trenutki. Verjamem, da bi svoje življenje podobno opisala večina od nas. V otroštvu smo doživljali razigranost in igrivost, bilo pa je tudi nekaj solza, strahu, žalosti. V mladosti smo iskali sami sebe in bili pri tem »najpametnejši«, doživljali smo prve zaljubljenosti in jokali ob zlomljenih srcih, ko smo izgubili »ljubezen svojega življenja«. Poti odraščanja je sledila pot v odraslost. Spoznali smo, kaj pomeni odgovornost in kakšne so njene posledice. Spoznali smo, kako ljubeča je ljubezen, ki je ne vidimo več skozi rožnata očala, in kako pomembno je biti v življenju telesno zdrav in vitalen ter notranje umirjen in v sozvočju s samim seboj.

No, jaz sem ena tistih, ki je slednje spoznala na težji način. Vedno sem bila na voljo vsem, ki so me potrebovali. Rekla sem »da« tudi, če je bit znotraj mene kričala »ne«. Večina mojih dialogov je bila vnaprej izgubljen boj – imela sem čas za vse druge, sama pa sem preredko prišla na vrsto. Bila sem zvesta, pa še kako zvesta – izpolnjevati potrebe drugih medtem ko sem izdajala samo sebe.

Kajti zvestoba ni le to, da smo zvesti drugemu, zvestoba je predvsem to, da smo zvesti sami sebi.

Ob vsej toksičnosti, ki sem jo vnašala vase, sreča seveda ni imela prostora v meni. Od časa do časa se je v meni ustavila na krajšem obisku ter, še preden sem jo zares začutila, odhitela iz moje duše. Jaz pa sem vse bolj in bolj povešala svoje oči in postavljala ograjo okoli svojega srca in svoje prvinske ženskosti. Bila sem občutljiva, nestabilna, za povrh pa tudi večkrat izgorela zaradi svojega perfekcionizma in izpolnjevanj potreb drugih. Ko sem za več mesecev obležala v postelji zaradi zdravstvenih težav in ko so laboratorijski izvidi pokazali občutna odstopanja, ko se je telo vdalo in si želelo le počitka, duša pa ni imela motivacije iskati karkoli svetlega v dnevu, saj sem bila v toliko stvareh odvisna od dobre volje in pomoči drugih, sem se nekega dne zavedla, da to ni več življenje, ki bi ga morala, želela živeti.

Sprva je bil to komaj slišen glas globoko v meni. A začel se je krepiti in nekega dne odločno prišel v ospredje: odločen, da si zaslužim živeti in ne le preživeti.

In v tistem trenutku sem kot feniks vstala iz pepela. Vsak dan sem bolj in bolj verjela, da zmorem doseči cilje, ki sem si jih zastavila na novo. Vsak dan sem bolj in bolj delala na področju zdravja, ki sem ga iz dna hierarhije vrednot, ki sem jih živela, prestavila trdno na prvo mesto.

In obrestovalo se je! Rezultati vztrajnosti in samodiscipline so se začeli odražati v bistveno izboljšani krvni sliki, v kondiciji, ki je boljša kot kadarkoli v (odraslem) življenju, v pokončni drži in bistveno izboljšani samopodobi.

Ko spremenimo način razmišljanja, ko prenehamo igrati vlogo žrtve in prevzamemo nadzor nad svojimi mislimi, se spremeni vse. Trdna odločitev, zaupanje vase in vsakodnevna vztrajnost so zagotovilo za uspeh.

Če sem lahko jaz vstala iz toksičnosti in samosabotaže, sem prepričana, da to zmorete tudi vi. Pot ne bo enostavna, večkrat bo treba narediti tudi kak korak nazaj in vzeti zalet, a cilj bo z vsakim dnem bliže.

Torej, kdo je ZA? Kdo je ZA izstop iz trenutne situacije v življenje, polno miru, obilja in harmonije?



Z vsakim vdihom, z vsakim korakom,  
zaznavaš lepoto v majhnih stvareh,  
v drobnih čudeh, ki življenje popestrijo,  
v nasmehih, ki te obdajajo,
v tvojih sanjah, ki se uresničijo.