DEDIŠČINA DOBROTE

Zgodba ženske, ki jo je življenje teplo, a iz nje je sijala svetloba.

Po mamini strani sem se rodila v veliko družino.
Tretjino svojega življenja, vse do mladostništva, sem preživela pri svoji babici – ženski, ki je v moji duši ostala kot temeljni kamen, kot svetilnik dobrote, ki še danes sveti v tišini.
Njena kmetija je bila odmaknjena, samotna, kot na robu sveta. Strma zemlja, ki se ji nisi mogel ukloniti zlahka, ostre zime, ki so zaprle poti do doma, delo, ki ni nikoli nehalo klicati.
Tam sem spoznala življenje, ki ni poznalo razkošja – le trdo delo in tiho hvaležnost za vsak kos kruha, katerega smo vsakih nekaj mesecev pekli v krušni peči.
 
A prav tam sem spoznala nekaj, kar mi je ostalo za vedno: da se v najtrših razmerah lahko rodi največja dobrota.
Bica, kot smo jo klicali, je bila kot živi spomenik vztrajnosti.
Pomanjkanje, delo od jutra do mraka, vojne, strah, lakota, trda zemlja in marsikdaj še trši ljudje.
Kjer bi mnogi postali trdi, je ona ostala mehka. Kjer bi drugi otrdeli v grenkobi, je ona sijala s toplino.
Bila je kot zemlja sama: neizprosna, a rodovitna. Čeprav prebičana od vetra in mraza, je dajala življenje.
 
Ko je prišla bolezen, jo je oropala gibanja in celo besed. Sedem dolgih let je preživela nepokretna, v tišini. Morda ji je bolečina vzela govorico, a nikoli ji ni vzela tiste notranje dobrote, ki je žarela iz nje kot tihi blagoslov.
Ko je odšla, ni umrla le oseba.
Umrl je temelj družine – kot bi se prelomil kamen, na katerem stoji hiša.

In vendar: v meni je pustila dediščino.
Ne kot breme, ampak kot odločitev: da bom nosila naprej tisto, kar je bilo v njej največje – dobroto, moč, upanje. Naučila me je, da resnična moč ne potrebuje glasnosti. Včasih se razodeva v tihem dostojanstvu, v sprejemanju, v prisotnosti, ki je močnejša od besed.
Bila je moja učiteljica, čeprav zase nikoli ni uporabila teh besed. Njeno življenje me je naučilo več kot katera koli knjiga:
– da se življenje sprejema, ne glede na težo,
– da dobrota ni šibkost, ampak moč,
– da vztrajnost rodi rodovitnost.
 
Velikokrat grem k njej na grob. Ko stojim pred njenim grobom, ne stojim le pred spominom. Stojim pred simbolom.
Pred spominom na vse ženske, ki so skozi slovensko zgodovino preživele vojne, lakoto, delo, in kljub vsemu izžarevale nekaj, česar ni mogoče zlomiti – notranjo svetlobo.
Ko se pogovarjam z njo, jo prosim, naj me vodi. Naj mi pokaže, kako izbirati prave ljudi in prave poti. Naj me varuje in uči, da ostajam mirna in v srcu dobra, četudi življenje včasih udarja.
 
Vsakič, ko odhajam od njenega groba, sem lažja in pomirjena. Kot da mi šepne:

“Življenje je marsikdaj težko, a ti si močnejša. Vztrajaj. In vedno izberi dobro.”.