ENA MARJETICA, TRIDESET SRC IN NAJVEČJA LEKCIJA O LJUBEZNI

Kako je poletje na pohorski kmetiji, stotine kresničk pod neskončnim zvezdnatim nebom in otroški ritual drobnih marjetic za vedno spremenil moj pogled na skrb – za druge in zase

Imate kakšne posebne rituale ali drobne amulete, v katere ob posebnih trenutkih ali kar tako – brez razloga – položite svoje želje po zdravju, sreči in dobrem počutju zase in za svoje bližnje?

Ne le ob novem letu ali rojstnem dnevu …, temveč takrat, ko vas preplavi občutek hvaležnosti, nežne skrbi in tihe želje, da bi tisti, ki jih imate radi, ostali varni, zdravi in srečni?

Ko zaprem oči, sem spet tam – v poletju svojega otroštva, na veliki, samotni kmetiji visoko na Pohorju.
Dnevi so bili polni sonca in vonja po pokošeni travi, večeri pa so se počasi prelili v noč, ki je dišala po topli zemlji in sveže pokošeni travi. Ko se je začelo mračiti, je nebo nad nami postalo globoko, žametno modro. Najprej je zablestela ena sama zvezda. Potem druga. In nato, kot bi se odprl nevidni zastor, so se pojavile stotine kresničk, ki so plesale po travniku – drobne, žareče dušice pod neskončnim zvezdnim nebom.

Predvečer enakonočja je bil vedno poseben. V zraku je bilo čutiti, da se bo zgodilo nekaj čarobnega. Tisti dan sva s teto odšli na travnik po marjetice. Skupaj sva klečali v travi in izbirali le najlepše – močne, bele, z rumenimi sonci v sredini. Vsaka marjetica je bila namenjena enemu članu naše velike družine. Ker nas je bilo veliko, jih je bilo vedno blizu trideset.

Potem sva jih začeli zatikati v ozke stenske špranje starega dela hiše – počasi, premišljeno, z nekakšno tiho ceremonijo. Vedno sva začeli pri najstarejših: dedek, babica, nato najstarejši sin, potem naprej, dokler ni bila vsaka marjetica na svojem mestu.

In med njimi … je bila vedno tudi ena zame.
Tisto drobno cvetlico sem gledala z enako pozornostjo kot vse druge. Bila je moj opomnik, da tudi jaz spadam med tiste, za katere je vredno skrbeti.
Kot majhna deklica sem vsak dan, večkrat na dan, z iskricami v očeh in z zadržanim dihom preverjala, kako se držijo marjetice.

"Kako je danes moja marjetica? Je še močna? Je še lepa? Kaj, če oveni …, pomeni, da bom zbolela?" V meni so bili mešani občutki radovednosti, skrbi in hrepenenja, da bi vse ostale lepe, močne in žive. "Upam, da bo zdržala do konca … Upam, da bodo vsi zdravi … tudi jaz."

Morda je bil to prvi trenutek v življenju, ko sem začutila, da moram skrbeti tudi zase – ne le čakati, da bo to naredil nekdo drug.

Danes, ko delam kot hipnocoachinja, se pogosto spomnim teh poletij in tiste vrste ljubezni, ki se ne kaže v velikih besedah, ampak v drobnih, tihih dejanjih.

Takrat sem, ne da bi se zavedala, spoznala dve resnici:
Prva – skrb za druge je nekaj najlepšega, kar lahko damo.
Druga – če ob tem pozabimo nase, se veriga ljubezni pretrga.

Tako kot so marjetice stale ena ob drugi, se podpirale in krasile staro hišo, tako se tudi v življenju drug ob drugem podpiramo ljudje.

In med temi “marjeticami” mora biti prostor tudi za nas same. Za naš počitek. Naše zdravje. Našo moč.

Zdaj vem, da zdravje – telesno, čustveno in duševno – ni samoumevno.
Vem, da odnosi zdravijo.

In vem, da si lahko vsak od nas ustvari svoj "ritual marjetic” – morda bo to pravi cvet na polici, morda nekaj, kar nosite v žepu, morda misel, ki jo vsako jutro posvetite sebi in svojim najdražjim.
Naj bo v njem vedno ena marjetica za vas.
Ker ko najprej skrbite zase, lahko za tem zares skrbite tudi za vse druge.

Pa vi?

Kateri je vaš ritual, s katerim negujete zdravje, povezanost in ljubezen – zase in za tiste, ki jih imate radi?