Kako je poletna terasa postala moje ogledalo

Na moji terasi se poletje vedno razcveti v polni moči. Zrak je poln vonja sivke, ki ne raste več le v enem loncu, ampak se razprostira v dolgih, dišečih šopih ob robovih terase. Ko se veter dotakne njenih cvetov, vonj zavije v prostor kot nežen šal, ki se ovije okoli telesa.
Na nizki mizi ob vodnjaku je košara z borovnicami – modrimi kot poletno nebo v mraku, sladkimi in hkrati rahlo kislimi. Na drugi strani mize stoji skleda z breskvami, ki jih je še zjutraj grelo sonce. Ko jih prerežem, dišijo po vrtu, po zemlji in po sončnih dopoldnevih.

V steklenico z vodo dodam šopek mete, žajblja, melise in rožmarina, ki sem ga nabrala pred nekaj minutami – kot droben obred pred začetkom mirnega popoldneva. Nato se vsedem na udobno sedežno gugalnico, ki me s svojim zibanjem ponese v otroštvo, in primem skodelico zeliščnega čaja v roko. Nad mano se nebo preliva v globoko modrino, prekinjeno z nežnimi potegi belih oblakov, ki se premikajo s svojo, nikoli razkrito logiko.

Ujamem se, da jih opazujem, kot bi hotela ujeti odgovor na vprašanje, ki mi že nekaj časa leži v mislih:
"Kam pa greš ti? In kam grem jaz?"

To ni vprašanje, ki ga postaviš na hitro, medtem ko kuhaš kavo ali se pelješ v službo. To je tisto vprašanje, ki terja, da sediš pri miru. Da pustiš mislim, da hodijo svojo pot, brez da jih siliš v odgovor.

Tokrat zveni drugače. Ne sprašujem se več “kdo sem bila” ali “kdo bom”, ampak samo: "Kdo sem zdaj, v tem trenutku?"

Zdajšnja jaz je tišja kot tista izpred let.
Morda bolj mirna, a tudi odločnejša. Bolj predana in hkrati z bolj jasnimi mejami.

Manj iščem potrditve zunaj sebe. Večkrat si upam reči “ne”, ko nekaj ni v skladu z mojim notranjim občutkom.

Zdajšnja jaz si zna vzeti čas, da poje zajtrk počasi, in ne več stoje ob kuhinjskem pultu.

Zna se tudi nasmehniti ob lastni nepopolnosti in se (vsaj občasno) ne jemlje več tako resno.

 A skupaj s temi odgovori pridejo nova vprašanja:

Katere misli so postale stalni gostje v moji glavi – in jih morda sploh ne želim več gostiti?

Koliko mojega časa je res mojega, in koliko ga dajem, ker je tako pričakovano?

Kaj bi se zgodilo, če bi za teden dni odložila vsa pravila, ki sem si jih postavila sama?

Opazim, da nekatera stara prepričanja niso več moja. Kot oblačila, ki sem jih nekoč oboževala, a jih zdaj ne bi več oblekla.

In hkrati so deli mene, ki še čakajo, da jih povabim v ospredje – strasti, ki so spale, ker jih je življenje preglasilo z obveznostmi in “pomembnejšimi stvarmi”.

Medtem ko grizljam borovnico, se mi zazdi, da se odgovori ne merijo v stavkih, ampak v občutkih.
V miru, ki ga začutim v prsih, ko nekaj odpade.
V navdušenju, ki se prebudi, ko si dovolim novo misel, brez da jo takoj ocenim kot “realno” ali “neumno”.
In v toplini, ki pride, ko se spomnim, da nikoli ne bom “končna verzija” sebe – in da je to čudovito.

Tisti večer na terasi, obdana s sivko, breskvami in modrino borovnic, sem razumela, da vprašanje “Kdo sem zdaj?” ni cilj.
Je povabilo. Povabilo, da se ustavim.

Da opazujem.

Da se iskreno srečam s seboj – tudi takrat, ko odgovora nimam.

 Povabilo k spremembi

Vzemi si trenutek, morda danes zvečer ali jutri zjutraj.
Ustavi se, poglej v nebo in vprašaj: "Kdo sem zdaj?"

Ne išči popolnega odgovora. Dovoli, da pride, kakor želi – kot misel, občutek ali tišina.

Ker vsakokrat, ko si to vprašanje zastaviš, se malo bolj zaveš, da nisi končna verzija sebe, ampak delo v nastajanju.

In v tem je vsa lepota.