Kako sem na plaži našla več, kot sem iskala

Na plažo sem prišla zgodaj zjutraj. Morje je bilo še mirno, sonce prijetno nežno in plaža skoraj prazna. V torbi sem imela vse, kar sem potrebovala za popoln dan: brisačo, kremo za sončenje, knjigo, vodo, sadje in prigrizke ter lahkotna oblačila za čez dan.
Načrt je bil jasen: dopoldansko plavanje, nato branje knjige, sprehod ob obali in iskanje posebnega kamenčka za spomin, osvežilni napitek v baru ob plaži, po kosilu še nekaj plavanja, zvečer pa raziskovanje nočnega življenja v bližnjih obmorskih mestih.

Do kosila je šlo vse po planu.
Plavanje me je napolnilo s svobodo in energijo, branje me je sprostilo, sprehod pa mi je dal občutek, da sem res prisotna tukaj in zdaj.
Nato sem se, s svojim tokratnim knjižnim izborom v roki, vrnila na svoj prostor in zagledala gospo, ki je sedela nekaj metrov stran. Spontano sem jo pozdravila in v nekaj minutah sva se zaklepetali.

Pogovor, ki sem ga načrtovala za pet minut, se je razvil v večurno izmenjavo življenjskih modrosti. Gospa je govorila z mirnim glasom in nekakšno tiho gotovostjo. Delila je misli, ki so se mi zapisale globoko:

"Ne odlašaj z lepimi trenutki. Pravi čas je zdaj, ne ko boš imela vse urejeno."

"Ljudje niso tukaj, da bi izpolnjevali tvoja pričakovanja – in ti ne njihova."

"Večkrat izberi notranji mir pred tem, da imaš prav."

"Ko ne veš, kaj narediti, naredi tisto, kar je najbolj prijazno – do sebe in drugih."

Poslušala sem jo kot bi brala najlepšo knjigo, le da sem bila tokrat del zgodbe. Namesto da bi se vživljala v knjižni lik, sem doživljala pravo, živo poglavje.

Pred večerjo sem še hitro skočila v vodo. Morje je bilo toplejše kot zjutraj in nebo je začelo dobivati oranžno-rožnate odtenke. Plavala sem s polno glavo novih misli in srcem, ki je bilo nekako mehkejše.

Zvečer sem se sprehodila skozi majhno obmorsko mesto. Ulični glasbeniki so igrali, iz restavracij je dišalo po pečenih morskih specialitetah, ljudje so sedeli na terasah in se smejali. Vse je bilo polno življenja, jaz pa sem bila še vedno v tihem stiku s pogovorom, ki sem ga imela čez dan.

Preden sem zaspala, sem pomislila, kako bi ta dan izpadel, če bi ga odigrala po svojem prvotnem načrtu.
Bil bi lep, a veliko bolj predvidljiv.
Tako pa je bil bogat – poln presenečenj, navdiha in topline.
In zavedla sem se, da življenje pogosto ve bolje kot jaz, kaj v nekem trenutku najbolj potrebuje moja duša. Vse, kar moram storiti, je, da se mu pustim voditi.

 Vprašala sem se:

Kdaj sem nazadnje dovolila, da me dan vodi brez načrta?

Kaj bi bilo, če bi zaupala - zares zaupala -, da mi bo življenje prineslo točno tisto, kar potrebujem?

Zakaj se včasih tako oklepam svojih planov, kot da so varnost, namesto da bi videla, da so samo okvir?

Povabilo k spremembi

Kaj, če bi si naslednjič, ko se ti dan zdi prepoln, v urniku pustil/a eno uro prazno?

Kaj, če bi odšel/a brez jasnega cilja, samo z željo, da vidiš, kam te ponese?

Kaj, če bi si dovolil/a, da te preseneti nekaj, česar nisi iskal/a?

Ko odložiš načrt, dobiš darilo.
Včasih je to trenutek smeha, včasih nov prijatelj, včasih občutek svobode, ki si ga že dolgo pogrešal/a.

In ko pride, ga začuti z vsem srcem – ker je tvoj.