Ko navezanost postane veriga — in kdaj jo je čas razrahljati

Vsi se navezujemo.
Na ljudi, kraje, spomine.
Na predmete, ki dišijo po varnosti.
Na občutke, ki so nam domači – četudi niso vedno zdravi.

Navezanost je del človekove narave. V njej ni nič slabega, dokler nas ne začne dušiti. Dokler ne postane tih šepet: »Ne moreš brez tega.«
Takrat ne gre več za ljubezen ali povezanost.
Gre za strah. Za izgubo sebe. Za verigo.

Navezanost pogosto pride prikrito – v obliki želje po varnosti, stabilnosti ali pripadnosti.
A zares se pokaže, ko se tisto, kar imamo, bojimo izgubiti.
Ko nas sama misel na to, da bi nekaj (ali nekoga) izgubili, pretrese bolj kot misel, da smo izgubili sebe v tem procesu.

Pokaže se, ko:

- se upiramo spremembam, četudi nas nekaj več ne podpira;
- zadržujemo ljudi ali situacije, ki nas ne spoštujejo več;
- občutimo paniko ob misli, da nečesa (ali nekoga) ne bo;
- iščemo potrditve od zunaj, namesto da bi jih nežno gojili v sebi.
 
Kdaj postane preveč?

Ko odnos postane potreba, ne izbira.
Ko nas stvari definirajo.
Ko si ne predstavljamo sebe brez.
Ko izgubimo notranji mir, če nekaj ni po naše, če nekaj odide, če nekaj razpade.

Zdrava navezanost pomeni svobodo v povezanosti.
Nezdrava navezanost pomeni strah pred izgubo.

Navezanost se lahko skriva marsikje, celo na mestih, na katere sprva ne pomislimo. Tukaj je nekaj oblik, kjer se lahko razvije zaslepljena odvisnost ali prekomerna navezanost:

Na ljudi:
Partnerje, družinske člane, prijatelje
Učitelje, duhovne voditelje
Otroke (ko pozabimo nase).

Na stvari in tehnologijo:
Predmete, spominke, dom
Telefon, družbena omrežja, “scrollanje”
Denar, materialno udobje.

 Na občutke in stanja:
Občutek kontrole, potrjenosti, pomembnosti
Vlogo “rešitelja” ali “žrtve”
Udobje znanega, tudi če ni zdravo.

Na rutine in miselne vzorce:
Perfekcionizem, deloholizem
Prepričanja, kdo moramo biti
Strah pred spremembo.

Zdrav odnos temelji na svobodi, medsebojnem spoštovanju, rasti.
Čutiš pretočnost, varnost, a nisi ujet(a).
Lahko dihaš, si ti, si v svoji koži.

Nezdrav odnos temelji na potrebi, strahu, kontroli.
Ko brez drugega ne znaš biti. Ko ti druga oseba (ali stvar) postane sidro, ki te vleče navzdol, ne pa svetilnik, ki te nežno vodi.

Kdaj to prepoznamo?

Ko si dovolimo biti iskreni.
Ko se vprašamo:

Zakaj nekaj zares potrebujem?
Kako bi se počutil(a), če tega (ali te osebe) ne bi bilo?
Me to podpira ali zadržuje?
Ali v tem odnosu/stanju postajam bolj jaz ali vse manj?

Prepoznamo po notranjem nemiru, po tem, da ne moremo spustiti – četudi nas nekaj rani.

Kako ukrepamo? In kdaj?

Ukrepamo takrat, ko začutimo, da nekaj ni več lahkotno.
Ko ni več pretočnosti.
Ko začnemo zanikati sebe, da bi obdržali drugega.

Ukrepamo tako, da:

- se nežno, a iskreno pogledamo;
- začnemo postavljati meje;
- si priznamo, da si zaslužimo več;
- vadimo spuščanje – najprej v malem;
- okrepimo stik s seboj, z naravo, z dihom.

Spuščanje ni izguba.
Spuščanje je prostor, ki ga ustvarimo, da pravo lahko pride.
In pride. Vedno pride. Ko se odpremo.

Nič ni trajno – razen odnosa s sabo.
Ljudje pridejo in gredo. Stvari se menjajo. Tudi ti se spreminjaš.
In to je čar.

Navezanost, ko se osvobodiš, ne pomeni konec ljubezni – pomeni začetek svobodne ljubezni.
Takšne, ki ne zadržuje. Ne sili. Samo je.

Spuščam z zaupanjem.
Odpiram se z ljubeznijo.
Vse, kar je zares moje, ostane. Ostalo odide – z mirom.