Ko se vrneš k sebi, se svet končno vrne k tebi
DK
Včasih porabimo leta – celo desetletja – za to, da bi postali nekaj.
Nekdo.
Boljši.
Uspešnejši.
Sprejeti.
Ljubljeni.
Usklajujemo se s pričakovanji, iščemo varnost v vlogah, ki jih igramo, merimo se po tujih merilih.
A potem pride trenutek… ko se naveličamo vseh mask.
Ko se zavemo, da nič zunanjega ne more nadomestiti notranjega miru, ki pride, ko smo samo – mi.
In v tistem trenutku, ko si dovolimo biti avtentični, iskreni, spontani…
se začne pravo življenje.
Ko si nehamo prigovarjati in razlagati, kdo bi morali biti, in začnemo živeti to, kar že smo, začnejo prihajati prave stvari.
Ljudje, ki nas začutijo.
Priložnosti, ki nam ustrezajo.
Besede, ki jih ne potrebujemo več skrivati.
Tišina, ki postane varna.
Ni nam treba več igrati. Ni nam treba prepričevati. Ni nam treba dokazovati.
Naša energija začne govoriti namesto nas.
Ko smo v resnici doma v sebi, ne iščemo več potrditve drugje.
Nismo več lačni zunanje pozornosti – ker smo nahranjeni z lastno prisotnostjo.
Začnemo reči "ne", brez občutka krivde.
Začnemo reči "da", ko začutimo - tudi če je to neznano ali nepriljubljeno.
Začnemo čutiti, kaj je naše in kaj ni.
In počasi… se notranji kompas zbistri.
Začnemo se zavedati in vedeti, kje smo doma.
Ne zunaj – ampak v sebi.
Avtentičnost privlači. Globoko. Magnetično.
Ko smo resnično mi, nismo več vsesplošno sprejemljivi – ampak postanemo resnično vidni.
Ljudje, ki niso usklajeni z našo novo energijo, morda odidejo.
A pridejo drugi – tisti, ki nas slišijo že v tvoji tišini.
Ki nas ne ljubijo kljub naši resnici, ampak prav zaradi nje.
Ki nas ne izbirajo zaradi naše funkcije, uspeha ali videza – ampak ker smo mi MI.
In veš kaj?
To je največje darilo, kar ga lahko dobimo.
Ker končno, prvič, nismo več sami s seboj.
Ko smo, kar smo, se življenje začne dogajati lahkotneje.
Nič več siljenja. Nič več dokazovanja.
Pustimo, da se stvari zgodijo, ko je čas.
Znamo počakati. Znamo spustiti. Znamo zaupati.
In kar naenkrat…
se pojavi pravi človek, ko ga najbolj potrebujemo.
Prava rešitev, ko smo že skoraj obupali.
Prava ideja, ki jo čutimo kot da je nismo našli mi – ampak da je ona našla nas.
To je življenje, ki se odziva na nas. Na našo resnico. Na našo avtentičnost.
Na našo odločenost, da bomo živeli iz sebe – in ne več proti sebi.
Biti avtentičen ne pomeni biti popoln.
Pomeni biti resničen.
Svet ne potrebuje še ene verzije popolnosti.
Potrebuje pa našo resničnost.
Naše pogumne napake. Našo ranljivost. Naš prešerni smeh. Naš tihi jok.
Povabilo tebi, ki to bereš:
Poskusi.
En dan.
En korak.
En pogled v svet brez vloge. Brez maske.
In poglej, kako se bo svet odzval.