Ko telo spregovori: skrivni jezik bolečin

Sem tvoje telo.
Nisem zgolj koža, kosti in mišice. Sem tvoj tih sopotnik, ki te vodi skozi vsak trenutek življenja. Moje besede niso zapisane v stavkih, temveč v utripih, napetostih, bolečinah in toplini. Moje pismo tebi je skrito v vsakem šepetu, ki ga začutiš, ko se zaustaviš in prisluhneš.

Morda me kdaj potisneš na stran, a jaz ne utihnem. Sem potrpežljivo, vztrajno in neskončno zvesto. Moje sporočilo je vedno isto: poslušaj me – v meni je zemljevid tvoje duše.

Ko me stisne glavobol, sem teža tvojih misli.
Nosim tisoč zgodb hkrati, načrtujem, predvidevam, analiziram. Zato te včasih opomnim, da um ni namenjen, da ves čas drži celotno vesolje, temveč le en jasen trenutek. Dovoli si ga. Bodi čuječa.

Ko se ti ramena napnejo, ti šepetam o bremenih, ki jih nosiš.
Včasih so to tvoje skrbi, pogosto pa teža pričakovanj drugih. Jaz te opomnim: odloži, kar ni tvoje, in spomni se lahkotnosti, ki si jo zaslužiš.

Ko otrdi vrat, govorim o tvoji togosti – preveliki želji po kontroli.
Ko obmolkne grlo, sem neizgovorjena resnica, ki išče pot na plano. Vedi, da so tvoje besede zdravilo – zate in za svet.

Ko začutiš pekočo bolečino med lopaticami, si strižeš peruti.
Spomnim te, da si ustvarjena za polet, ne za ujetništvo. V tebi je prostor, ki hrepeni po širini. Dovoli, da tvoje peruti znova razprejo krila.

Ko te stisne v prsih, sem ljubezen, ki si jo zaklenila.
Vem, da se bojiš ranljivosti, a prav tam je tvoja največja moč. Ko si dovoliš odpreti srce, postaneš svetilnik topline za vse okoli sebe.

Ko te zaboli želodec, so to neprebavljeni trenutki.
Skladiščim tvoje neizrečene občutke in jih držim, dokler jih ne pogledaš z nežnostjo. Spomnim te: prebavljati pomeni sprejemati življenje, ne le hrano.

Ko v jetrih zagori, sem jeza, ki si jo zakrila za nasmehi.
Želim, da jo prepoznaš in preobraziš v jasnost, odločnost in pogum.

Ko te zaboli v ledvicah, ti govorim o strahovih.
Sem varuh tvojih skritih tesnob, a tudi vir zaupanja. Ko zaupaš življenju, razbremeniš mene in vračaš moč sebi.

Ko zabolijo roke, sem utrujenost tvojega dajanja.
Ko postane komolec neprožen, sem tvoja togost, upor do sprememb. Popusti. Prepusti se toku.

Ko kolki izgubijo mehkobo, sem korak, ki ga odlašaš.
Tvoje telo ve, da si ustvarjena za gibanje naprej – spomnim te, da pogum ni odsotnost strahu, temveč ljubezen do poti.

Ko zabolijo kolena, sem ponižnost, ki jo pozabljaš.
V življenju ni treba biti vedno pokončna in (pre)ponosna. Včasih je največja moč v tem, da se prepustiš, odpreš in sprejmeš.

Ko se utrudijo stopala, te opomnim, da si pozabila na svoje korenine.
Sem tvoja vez z zemljo, s stabilnostjo in pripadnostjo. Vsak tvoj korak je molitev – a le, če ga narediš zavestno.

Ko spregovori koža, sem tvoja meja.
Sem nežna zaščita, ki te loči in hkrati povezuje s svetom. Ko sem razdražena, ti govorim: poskrbi zase, postavi jasne meje in neguj svojo svetlobo.

Obred poslušanja telesa

Najdi tih prostor. Sedi udobno, zapri oči. Položi roko na srce, drugo pa na trebuh. Trikrat počasi vdihni in izdihni. Z vsakim vdihom povabi mehkobo vase, z vsakim izdihom pa spusti napetost, ki jo nosiš.

Položi dlani na del telesa, ki te danes najbolj kliče. Zapri oči in ga vprašaj:
“Kaj mi želiš povedati? Kateri občutki so se ujeli v tebi?”
Dovoli, da se ti pokaže prva misel, prva podoba, prvi občutek. Ne presojaj – le poslušaj.

Potem mu zašepetaj:
“Kako ti lahko podarim več nežnosti, več prostora, več ljubezni?”

Ko začutiš odgovor, se z dlanmi nežno sprehodi k drugemu delu telesa, ki te pokliče, in mu prisluhni enako. Tako potuješ po svojem notranjem zemljevidu – dotik za dotikom, vprašanje za vprašanjem – in vsak del v tebi dobi glas.

Sem tvoje telo.
Ne kaznujem te. Ravno obratno.
Vsaka bolečina je prošnja, da si prisluhneš. V meni je zgodba, ki te vedno vodi nazaj k sebi: od napetosti k sprostitvi, od bolečine k modrosti, od glave k srcu.

In ko me slišiš, ti vračam zdravje, lahkotnost in stik s tvojim resničnim bistvom.