Neponovljivo. Nenadomestljivo. Sveto. Sledi, ki jih čas ohrani.

Večkrat slišim:
“Vse je nadomestljivo.”

Ljubezen. Prijateljstvo. Delo. Mačka. Čas.
Kot bi bilo življenje serijska proizvodnja — kar gre, naj gre, saj bo prišlo novo.
Zamenjaj. Pozabi. Nadaljuj.

Kot bi bil svet zgrajen iz kock, ki jih lahko poljubno zamenjamo – ko ena pade, vzameš drugo.

A bolj kot opazujem svet – in bolj kot poslušam šepet svojega srca – vem:
ta misel je resnična le deloma.
In pogosto – preveč pogosto – služi kot tolažba, ne kot resnica.

So trenutki, ki jih ne moreš ponoviti.
So večeri, ki jih ni mogoče rekonstruirati.
So dotiki, pogledi, pogovori, ki so bili prav taki le takrat, s tistim človekom, v tistem trenutku.
In ko jih ni več, ostane tišina, ki ne želi drugega glasu.
Želi prav tistega, ki je nekoč zapolnil prostor med vdihi.

So ljudje, ki jih ne moreš nadomestiti, ker niso zasedli mesta –
zasedli so občutek.
Edinstven odtis na tvoji duši.
Ljubezen, ki ima svojo geometrijo, svoj vonj, svojo barvo.
Prijatelj, ki ni le poslušal, ampak te je slišal.
Žival, ki ni bila samo pes ali mačka, ampak tvoj življenjski zaveznik.

Da, nekatere stvari se zgodijo samo enkrat.
Ne zato, ker življenje ne bi znalo ponavljati,
ampak zato, ker duša ve, da so nekatere zgodbe svete v svoji enkratnosti.
Kot nežna pesem, ki se rodi v trenutku tišine in potem nikoli več ne pride nazaj.
Kot pogovor ob sveči, ki razkrije tvojo ranljivost in te objame natanko tam, kjer si mislil, da si sam.

Zamenjave morda pridejo.
A zamenjava ni enako kot nadomestilo.
Vem, da življenje teče. Vem, da se vse spreminja.
In da z vsakim slovesom pride nekaj novega.
Ampak to ne pomeni, da tisto staro, preteklo, ljubljeno postane odveč.

Morda smo pozabili, da je lepota življenja ravno v tem, da je neponovljivo.
Ne živimo zato, da bi kopirali. Ne ljubimo zato, da bi menjali.
Tu smo, da bi se dotikali src, ne površin.

Kajti ni nadomestljiv občutek varnosti, ki ga tvoj otrok začuti v tvojem objemu.
Ni nadomestljiva prisotnost, s katero si nekoč rešil prijatelja pred tem, da se izgubi.
Ni nadomestljivo življenje, ki si se ga dotaknil — nevede, mimogrede, in za vedno.

Življenje ni sistem zamenljivih delov.
Je dih.
Je čudež.
Je umetnina, sestavljena iz neponovljivih barv in čustev,
ki jih ne moreš naslikati dvakrat na enak način.
Je zbirka trenutkov, ki ne čakajo, da jih ponoviš, ampak da jih začutiš. Zdaj.

Morda boš še ljubil.
Morda boš ponovno odpotoval v kraj, kjer si bil srečen.
Morda boš spet stkal novo prijateljstvo.
Ampak tisto, kar si nekoč čutil, s tistimi ljudmi, v tisti različici sebe –
tega ne boš več ujel.
In to je v redu.
Ker to ne pomeni izgube.
To pomeni dragocenost. Edinstven dar.

Zato - če te kdo kdaj poskuša prepričati, da je tvoje mesto zamenljivo, tvoja ljubezen nadomestljiva, tvoje srce pozabljivo –
presliši.

Nisi le eden izmed mnogih.
Si edini v tej različici sebe.

Si eden izmed neponovljivih čudes.

In kar si ustvaril z ljubeznijo, kar si dal iz duše, kar si živel iz srca –
to ne more biti zamenjano.

Vzami si trenutek, globoko vdihni, se poveži s svojim bistvom in si odgovori:

• Kdo ali kaj v tvojem življenju je pustil sledi, ki jih ne izbriše niti čas?

• Kaj si doživel le enkrat – pa še danes čutiš toplino tistega trenutka?

• Katero svojo lastnost, ki jo živiš iz duše, bi rad ohranil, ker je edinstvena in nezamenljiva?

 
Morda življenje ponuja nove zgodbe, nove like, nove poti.
A prav zato je tisto, kar si že doživel – in tisti, ki so s teboj pisali te strani –
sveto.
Neponovljivo.
Nenadomestljivo.

Zato živi tako, da si boš vsak večer preden te ponese v sen povedal:
"To sem jaz. Z vsem, kar sem. In to se zgodi le enkrat."