Sprejemam s srcem, spuščam z mirom

Včasih sedim v tišini in opazujem, kako življenje teče mimo mene – v valovih, kot da diha. Včasih me odnese, drugič me objame. In vedno znova se vračam k istemu spoznanju:
kar je zame, me najde.
Ne takrat, ko najbolj silim, ampak takrat, ko sem najbolj jaz. Ko sem mehka, odprta, živa. Ko diham skupaj z življenjem in ne proti njemu.

Kdaj je nekaj za nas? Čisto preprosto: začutimo.
Ne v glavi. V srcu.
V telesu, v toploti, ki se razlije čez prsi. V miru, ki se pojavi, čeprav se zunaj vse morda še maje. V nekem tihem nasmešku duše, ki šepne: »To si ti.«

Tisto, kar je za nas, nas ne sili, nas ne pritiska v kot. Ne kliče nas s strahom, temveč z ljubeznijo. Počutimo se videne. Sprejete. Kot da nekdo ali nekaj v nas reče: »Končno.«
Ko je nekaj za nas, se ne potrebujemo truditi, da bi to zadržali – zadržuje se samo tisto, kar ni pripravljeno ostati.
Pravo ostane. Pravo zdrsne v naše življenje kot vdih v naša pljuča.

Pravo pride, ko odnehamo z nadzorom.
Ko dovolimo, da življenje sodeluje z nami, ne da ga prepričujemo, naj nam ustreže.
Ko hodimo svojo pot, korak za korakom – ne iščemo cilja, iščemo resnico. Sebe.
In potem... nas najde.
Ljubezen. Prava oseba. Prava priložnost. Ideja. Čudež.
Ne zato, ker smo si ga "zaslužili", ampak ker smo postali prostor, kamor lahko pride.

Za to moramo biti resnični.
Brez mask. Brez truda, da bi bili nekaj, kar nismo.
Biti v stiku z občutki. Priznati si bolečino, jezo, nežnost, strah, ranljivost, upanje.
Ustvarjati. Sanjati. Delovati iz srca.
In vedno znova... se vračati k zaupanju.
Da je pot pred nami tlakovana z dušo. Da se ni treba boriti – samo hoditi. Z zavedanjem, z ljubeznijo. Z zaupanjem v pot, ki nas nežno pelje domov – k sebi.

Ko pride tisto pravo... ni eksplozije. Ni ognjemeta.
Je globoka tišina.
Je nežna gotovost. Kot da se je nekaj v nas vrnilo domov.
Morda čutimo solze – ampak take, ki prihajajo iz mehkobe, ne iz bolečine.
Srce bije počasneje, telo se sprosti.
In zavemo se: ne rabim več iskati. Samo biti. Dihati. Sprejemati.

Ko nekaj ni za nas, to vemo. Včasih ne takoj, ampak vemo, čutimo.
Po občutku krča. Po notranji zmedi. Po tem, da se moramo prepričevati, da ostanemo.
Po tem, da nam energija odteka – in ne prihaja nazaj.
Po občutku, da se moramo nenehno boriti za nekaj, kar bi moralo biti preprosto.
Ni miru. Ni tišine. Ni svetlobe.
Je samo trud. In praznina.

Prave osebe so tiste, ob katerih smo bolj mi.
Tiste, ki vidijo našo svetlobo – in tudi našo temo – pa ostanejo.
Tiste, ki nas nežno držijo za roko, ko se lomimo, in s katerimi se smejimo, ko sijemo.
Tiste, ob katerih ni treba igrati. Ki nam pomagajo rasti. In mi njim.

Prave poti niso vedno lahke – so pa resnične.
So tiste, ob katerih čutimo, da živimo.
Ki nas peljejo globlje vase, k sebi, k življenju.
So poti, po katerih hodimo z zaupanjem, tudi kadar ne vidimo cilja.

In izbire?

Izbire, ki so za nas, dišijo po svobodi.
Tudi če jih je malo strah – v sebi čutijo pogum.
Ne izčrpavajo nas, ampak nas gradijo.
Ko izbiramo iz ljubezni, ne iz pomanjkanja – takrat izbiramo pravo.

Kar je zame, me najde.

In medtem ko hodim, se učim zaupati.
Ne v ljudi, ne v izide – ampak vase.
V to, da sem na pravi poti že s tem, da grem.
Da me življenje drži, tudi ko jaz popustim.
In da ni treba siliti tja, kjer se vrata ne odprejo.

Sprejemam. Spuščam. Zaupam.

Tisto, kar je moje, pride...
... in ostane.
Ker je napisano z dušo.