Večer, ko sem se povabila vase

Bilo je pozno zvečer, ko sem se odločila, da ostanem na plaži do sončnega zahoda. Večina ljudi je že odšla, na večerjo ali na ogled mesta – ostali so le še sprehajalci, zaljubljeni pari in nekaj vztrajnih plavalcev, ki so izkoriščali zadnje trenutke dneva. Zrak je bil prijetno topel, veter pa ravno prav močan, da je prinesel vonj po soli, borovcih in rahlo ohlajeni koži po dnevu na soncu.

Usedla sem se na rob pomola, spustila noge nad vodo, in začutila, kako se toplina ves dan s soncem obsijanega betona pod menoj počasi umika hladnejšemu večeru. Morje je tistega večera izgledalo kot slika iz akvarela – mehke poteze, prelivajoče se modre barve, mir, ki ga začutiš, še preden se zaveš, da dihaš počasneje.  In v tistem trenutku je skozi mojo glavo kot blisk švignila misel, da že dolgo nisem naredila prostora zase.
Ne fizičnega prostora, ampak tistega notranjega – tistega, kamor pospravljam svoje misli, občutke, spomine in načrte. Kjer se včasih nabere preveč stvari, in vse skupaj postane prenatrpano.

 Takrat sem se vprašala:

Kaj vse sem v zadnjih mesecih “shranjevala” v svoj notranji prostor, čeprav mi ne prinaša nič dobrega?

Katere stvari sem pustila v sebi samo zato, ker sem se navadila njihove teže?

Kaj od vsega, kar nosim, je res moje in kaj sem prevzela od drugih – njihove skrbi, strahove, pričakovanja?

Kje v sebi imam še prostor za nova doživetja, ideje, lahkotnost?

In kaj bi lahko danes, tukaj, spustila, da naredim prostor za nekaj, kar me bo napolnilo?
 
Sončni zahod je počasi barval nebo v zlate in oranžne tone. Vse se je umirilo. Tudi otroški kriki v daljavi so postali tišji, valovi pa so še vedno prihajali – brez naglice, vedno znova.
Opazovala sem jih in se zavedala, da tako kot morje tudi jaz ne potrebujem hitenja. Lahko preprosto pustim, da pride, kar mora priti, in da odide, kar mora oditi.

Tisti trenutek sem se odločila, da pustim nekaj misli, skrbi in obveznosti tam, na robu pomola. Naj jih odplakne večer. Naj se izgubijo nekje daleč v globini.
V notranjosti sem začutila olajšanje – kot bi prezračila prostor, ki je bil predolgo zaprt.

 Morda si tudi ti lahko vzameš en tak večer.
Ni nujno, da je na morju – lahko je ob jezeru, v parku ali na domačem balkonu.
Pomembno je, da se ustaviš.
Opazuješ, kako se dan počasi poslavlja, in se vprašaš:

Kaj želim pustiti tukaj, v tem dnevu?
Kaj si želim odnesti s sabo naprej?
Kaj bom povabil/a v svoj notranji prostor, da bo poln tistega, kar me resnično hrani?

Naj bo tvoj notranji prostor kot plaža po sončnem zahodu – tih, miren in pripravljen, da sprejme le tisto, kar si zares želiš.