ŽELJE SE URESNIČIJO, KO ZAUPAMO

Lekcija oranžnega muca Ria o tem, kako mir, jasna namera in tiha gotovost odprejo vrata v vse, kar si srčno želimo
 
 
 Si opazil/a, da se želje hitreje uresničijo, ko jih jasno izrazimo, nato pa jim pustimo dihati – potrpežljivo, z zaupanjem in mirnostjo?
 
Tistega popoldneva je sonce skozi kuhinjsko okno sijalo z mehkimi trakovi svetlobe, ki so se leno premikali čez tla, kot bi se igrali skrivalnice z mačjimi šapicami. Zrak je bil topel, prepojen z nežnim vonjem ravnokar skuhanega jabolčno slivovega kompota in rožnatih vrtnic, ki so se bohotile v vazi na mizi.
 
Rio je stopil v kuhinjo. Njegov prihod ni bil nikoli hrupen – bil je kot tiha melodija, ki jo začutiš, še preden jo slišiš. Dlaka mehka kot oblak, v očeh pa tisti globok, jantarno-zlat sij, ki ga preprosto ne moreš spregledati. Z repom, ovitim okoli šapic je sedel predme, hrbet raven, glava rahlo nagnjena.
 
»Mijaaav,« zamijavka.
Ni ne proseče, ne ukazovalno – le jasno sporočilo, kot misel, ki jo pošlješ vesolju.

»Ne, Rio,« rečem odločno.
Ostaneva v tišini.
Rio se ne premakne. Njegovo dihanje je enakomerno, njegov pogled mehak, a nepopustljiv - priklenjen name kot mehka, a nevidna nit, ki je ne moreš pretrgati.
 »Ne, Rio,« ponovim, a v glasu že zaznam kanček topline.
Rio niti ne trene. Diha počasi, ritmično, kot nekdo, ki ve, da se njegova želja že oblikuje nekje na poti k njemu. Brez nemira. Brez priganjanja časa. Brez tistega »kdaj bo« in »ali je že«.

Še tretjič izrečem »ne«.
In on …. samo sedi. Suveren, kot bi bil kralj na prestolu. Njegove oči so kot odprta vrata v svet brez dvoma. Nobene napetosti, nobene naglice. Le mirna, polna gotovost, da bo to, kar je poslal v svet, tudi prišlo.

Začutim mir, ki ga izžareva. V meni se nekaj premakne. Moja odločnost se začne topiti ...

»No … katero pa bi? To, to ali to?« vprašam z nasmeškom, ki ga ne morem skriti, medtem ko z roko že segam v omaro z mačjimi priboljški.
 
Ko je pločevinka sardel nežno zazvenela ob odpiranju, je Rio z lahkotnim, zmagoslavnim korakom prišel bliže. Ne kot nekdo, ki je »izprosil«, ampak kot nekdo, ki je le prejel tisto, kar je bilo njegovo že od trenutka, ko je to izrekel.
 
Rio me vsak dan uči, da manifestacija ni lov – je ples, frekvenca, sinhronost.
Najprej jasna namera. Potem mirno zaupanje.
Ostaja v stanju notranjega miru in v prepričanju, da je tisto, kar si je izbral, že njegovo – le še prihaja proti njemu.

On ve, da je vesolje na njegovi strani, in zato mu vesolje vedno odgovori. Brez dvoma, brez priganjanja. Brez spraševanja vsakih pet minut, kdaj bo.
 
In tako je tudi z nami.
Ko smo sinhronizirani sami s seboj – ko je naš um miren, srce odprto, namera jasna – začnemo privabljati to, kar smo poslali v vesolje.
Takrat ne potrebujemo siliti, vleči ali dokazovati.
Svet sam začne orati pot proti nam – kot sardele proti Riu.
 
Vprašaj se:

Ali sem jasno izrazil/a svojo željo?

Ali sem v miru in zaupanju, da pride, ko bo pravi čas?

Ali verjamem, da je že na poti k meni?
 
Ko na ta vprašanja odgovoriš z »da«, se umiri in opazuj, kako svet komaj čaka, da ti jo izpolni.