Življenje se dogaja zate – tudi, ko ti šepeta v jeziku neznanega

Včasih stojimo na robu.

Zreš v neznano. Ni zemljevida. Ni obljube, da bo lahko.
Srce se stisne. Um riše scenarije, ki večinoma niso prijazni.
In ravno takrat se začne tisto pravo – življenje.

A naj ti zaupam nekaj, kar si globoko v sebi že vedela, a si morda pozabila:
Življenje se nikoli ne obrne proti tebi. Življenje je vedno zate.

Morda ne v tisti obliki, ki si jo pričakovala.
Morda ne v tempu, ki ti je ljub.
Morda ne skozi udobje in gotovost.
A zmeraj z namenom, ki zdravi, prebuja, prečiščuje in vodi.

Neštetokrat si mislila, da boš padla.
In vendar si ostala pokonci.
Neštetokrat si se znašla v razpoki med "ne vem" in "ne zmorem več".
A iz nje je zraslo novo seme poguma.

To ni naključje.
To je življenje, ki te drži – tudi, ko ga ne vidiš.
Kot voda, ki podpira kamen, pa čeprav se zdi, da bi moral potoniti.
Kot nebo, ki kljub vsemu ostaja nad teboj – tudi, ko se zdi tema brezkončna.

Tudi v trenutkih, ko si verjela, da si sama – si bila v resnici v središču čudeža.
Tvoje korake je ščitila nevidna roka.

Tvoje srce je slišalo življenje, tudi ko si ti utihnila.

Pogosto se bojimo neznanega.
A neznano ni tvoja grožnja – je prostor tvoje rasti.
Je praznina, v kateri se prvič sliši tvoj pravi glas.
Je polje možnosti, kjer izgubiš vse, kar nisi, in najdeš tisto, kar si.

Vsak strah, ki ga začutiš na robu novega koraka, ni znamenje nevarnosti – je vabilo k zavedanju.
Vsaka bolečina, ki ti razpre srce, ni kazen – je čiščenje.
Vsak konec, ki boli, ni propad – je začetek, ki si ga poklicala.

Ko ti življenje nekaj vzame, te v resnici pripravlja, da sprejmeš več.
Ko te ustavi, te uči, da greš naprej z več zavedanja.
Ko te zlomi, te ne uniči – le pokoplje stare plasti, da zraste novo steblo.

Vse, kar se zgodi, ima svoje za.
Za tvoj uvid. Za tvoje zorenje. Za tvoje ponovno rojstvo.

Torej…
Zaupaj.
Neznano te ne posrka – neznano te prerodi.
Življenje te ne kaznuje – življenje te vodi.
Vsak korak, ki ga narediš, ni stran od varnosti – je bližje tvojemu bistvu.

Zaupaj vetru, ki te potiska naprej.
Zaupaj tišini, ki ti šepeta odgovore.
Zaupaj sebi – ker ti si del tega življenja.
In če verjameš v življenje, moraš verjeti tudi vase.

 Vzami si trenutek.
Zapiši si eno stvar v svojem življenju, ki se ti zdi negotova, strašljiva ali težka.
Zdaj pa jo poglej skozi novo perspektivo – kot nekaj, kar ti življenje ponuja zate, ne proti tebi.
Kaj se spremeni v tvojem doživljanju, če to resnično začutiš?

Življenje ni tvoj nasprotnik. Je tvoj tihi zaveznik.
In ko mu začneš zaupati – se svet razpre v barvah, ki jih prej nisi mogla videti.

Življenje te nikoli ne vrže v temo, da bi te kaznovalo.

Vrže te tja, da najdeš svojo svetlobo.