ZNOTRAJ TEBE JE PROSTOR, KJER SI DOMA

 KDAJ SEM JAZ RES JAZ? 

Vprašanje, ki me vedno znova pokliče vase.

Ne iz glave. Temveč iz srca. Iz tiste globine, ki jo slišim, čutim, ko se vse umiri.

Resnična sem, ko si upam biti točno takšna, kot sem. Neolepšana. Nepopravljena. Brez vlog, brez scenarija, brez načrta. Samo jaz – gola v svoji ranljivosti in v svoji moči.

To so tisti trenutki, ko me življenje ujame nepripravljeno. Ko se ne trudim, da bi bila "prava".

Takrat sem prava že zato, ker sem resnična.

Ko se mi razpletejo in razmršijo lasje v vetru. Ko stopim na dež in pustim kapljam, da me zmočijo. Ko se nasmejem na glas, čeprav bi nekdo rekel, da ni primerno.

Sem jaz, ko občutim življenje s celim telesom, ko je srce odprto, ko sem mehka in lahkotna, a hkrati trdna v sebi.

Vem, da sem jaz, ko pogledam vase in mi ni treba iskati izgovorov in pojasnil, zakaj čutim to, kar čutim.

Ko ničesar ne skrivam pred seboj. Takrat živim čisto, polno in svobodno.

In to se čuti – v lahkotnosti mojih korakov, v iskrivosti pogleda, v srčnosti nasmeha, v toplini dotika, ki ga podelim svetu.

 KAKO VEM, DA JE MOJ DOM V MENI? 

Včasih čutim, kot da sem se vrnila domov. Pa ne v hišo s štirimi stenami.

Domov – k sebi.

Telo mi šepne: "Zdaj si tukaj, doma si. Doma." Dih se poglobi, postane nežnejši. Srce se sprosti. In ni več potrebe po tem, da bi karkoli dokazovala.

Takrat se ne popravljam, ne primerjam, ne obsojam. Nečesa, za kar sem mislila, da mi manjka, nenadoma ni več.

Zadostujem. Takšna, kakršna sem. Sem dovolj. Dovolj sem.

In v tej preprostosti je prostor za vse, kar sem. Za nežnost in moč. Za radost in tišino. Za svetlobo in senco.

Točno takšna, kot sem v tistem trenutku, sem popolna – ker sem resnična.

Vem, da sem doma v sebi, ko ne rabim več razmišljati, kako sem. Samo sem. Samo obstajam. Živim.

Ko mi ni mar, ali me kdo vidi. Jaz vidim sebe. In to mi zadostuje. To je dovolj.

KDAJ SEM SE POČUTILA NAJBOLJ JAZ? 

Bilo je popolnoma navaden dan. Nebo brez posebnih oblakov, ura brez pomena.

Stopila sem ven, bosa in pustila stopalom, da so začutile vlažno travo in hladno, živo zemljo. Z zaprimi očmi sem globoko vdihnila in prvič po dolgem času res slišala svoj dih.

Ne vem, koliko časa sem hodila po vlažni travi, ne vem, koliko časa sem stala na njej. Vem pa, da sem čutila. Čutila, kako se moje telo povezuje z zemljo, kako moje telo skozi stopala poganja korenine povezanosti in pripadnosti nečemu, veliko večjemu kot mu govori um.

Kot da se je ves svet znotraj mene ustavil, in hkrati sem začutila, kako skozi moje telo teče življenje.

Nevidne solze so mi polzele po licu, brez žalosti, le z veliko radosti. Bile so kot dež, ki pomije prašne poti.

In v tistem trenutku sem vedela – to sem jaz. To, kar čutim. To, kar diham. Ta dih, to srce.

Vse drugo se je zdelo oddaljeno, nepomembno. Jaz pa sem bila tukaj, cela, v koraku s sabo in življenjem.

Takrat nisem imela nobenega dvoma, kam spadam. Kamorkoli grem, kjerkoli sem – jaz sem vedno s sabo. Jaz in samo jaz.

KAJ SE ZGODI, KO SPUSTIM NADZOR? 

Dolgo sem verjela, da moram imeti vse pod nadzorom. Da moram vedeti, kam grem, da moram poznati vse odgovore, da bom lahko varna in zadostna.

Bila sem utrujena. Stiskala sem niti, ki jih nikoli nisem mogla v resnici držati in zadržati.

A potem... sem začela popuščati. In (vsaj ponekod) popustila. Počasi. Ne na silo. Dovolila sem si spustiti vajeti, en prst za drugim.

In kaj se je zgodilo?

Nič strašnega.

Svet ni razpadel. Ravno nasprotno. Odprl se mi je kot cvet, ki samo čaka, da se ga dotakne svetloba.

Ko spustim nadzor, začnem dihati drugače. Moje telo se zmehča. Obraz se sprosti. Srce se ne bori več, ampak zaigra tisto melodijo, ki sem jo tako dolgo utišala s pričakovanji in strahom.

Takrat sem kot reka. Ne borim se več proti toku. Zaupam, da me pelje tja, kjer moram biti. Kamor sodim. In prav tam, sredi tokov življenja, začutim, da imam v sebi moč, ki nikoli ni bila odvisna od tega, koliko sem "vse imela pod kontrolo".

Največja moč je v tem, da spustim. Da odprem roke. Da si dovolim, da me življenje prime za roko in pokaže tiste poti, ki si jih nikoli ne bi znala zamisliti sama.

In ko pridejo valovi?

Pridejo. A vem, da sem del tega morja. Vem, da znam plavati. Vem, da sem že tolikokrat prišla na drugo stran.

In kar naenkrat... občutim lahkotnost. Ne tisto, ki pride, ko nekaj "uspešno opravim".  Ampak tisto, ki pride, ko začutim, da me življenje ljubi točno tam, kjer sem in točno takšno, kakršna sem.

Ko spustim nadzor, se začne pravo življenje. Takšno, kjer nisem zgolj gledalka. Sem plesalka, sem glasba, sem dih tega trenutka.

KDAJ SEM RES AVTENTIČNA? 

Včasih se vprašam, kdaj in kje sem res jaz. In odgovor vedno pride z občutkom – tam, kjer sem doma v svoji koži.

Ko ustvarjam iz srca, brez da bi tehtala, če bo "dovolj dobro".
Ko napišem sporočilo, ki diši po iskrenosti, četudi ni popolno.
Ko plešem po dnevni sobi, z lasmi, ki skačejo povsod, v ritmu pesmi, ki jo čutim do kosti.

Takrat sem doma.

Ko poslušam nekoga brez želje, da ga popravim, spremenim ali rešim, ampak samo... poslušam. Z željo, da ga slišim. S srcem.

Ko sem tiho in ni neprijetno. Ko govorim in ni preveč. Ko ljubim brez zadržkov. Ko se predam.

Tam sem jaz.

In najlepše pri tem? Ničesar ne rabim igrati. Ničesar se ne trudim biti. Samo sem.

Samo sem.

IN KDAJ NISEM JAZ? 

To prepoznam v trenutku, ko začnem iskati potrditve. Ko slišim, kako se moje besede prilagajajo, da ne bi koga zmotile. Ko moje telo z vsem zaznava, da želim ugajati. Za vsako ceno. Zdravja, sreče.

Ko čutim, da sem se zaprla. Da sem si nadela obraz, ki ne pokaže, kako se res počutim. Ko sem redkobesedna in otožno zrem v daljno točko predse.

Takrat sem kot hiša, ki zapre okna in vrata, ker se boji vetra. A v resnici si želim, da bi se odprla – da bi prišel svež zrak. Svoboda. Sonce z vsemi svojimi žarki topline.

Vem, da nisem jaz, kadar skušam zadovoljiti vse okoli sebe, razen sebe. Kadar govorim tisto, kar želijo slišati, namesto tistega, kar v sebi čutim.

Telo mi vedno pove. Ramena postanejo težka. Dih postane plitev. Glas zveni drugače.

Takrat vem: "To nisem jaz. Čas je, da se vrnem. Da si odpustim. Da si dam dovoljenje za resnico. Da si dovolim živeti sebe.".

ZATE, KI BEREŠ TE VRSTICE

Morda si kdaj utrujen od tega, da se moraš truditi biti "nekdo". Morda te boli, ker si pozabil, kdo v resnici si.

Morda se ti zdi, da si nekje po poti izgubil stik s sabo.

In veš kaj? To je v redu.

Res, čisto v redu.

Vsak od nas kdaj pozabi. Vsak od nas se kdaj odmakne od sebe.

Ampak nikoli, res nikoli, nisi predaleč, da se ne bi mogel vrniti nazaj.

Tvoje srce te čaka. Pot nazaj k sebi je mehkejša, kot si misliš. In v vsakem trenutku, ko se zares slišiš, si bližje sebi.

Ni treba, da se "najdeš". Dovolj je, da si dovoliš biti.

Ko si to, kar si, postaneš svetilnik za druge. Tvoja resnica sveti močneje od katerekoli popolnosti.

Svet potrebuje tebe. Pravega tebe.

Tvoj smeh. Tvoje solze. Tvoje pogumne korake in tvoje nežne padce, ki so v resnici samo zalet pred novimi zmagami.

Verjamem vate. Zaupam, da si tukaj z razlogom.

Dovoli si živeti sebe. Dovoli si, da te življenje zaljubi vase.

Ker si vreden. Že zdaj. Tak, kot si.

Ker si edinstven. Ker nikoli v preteklosti ni bilo enakega kot si ti. In ker ga nikoli v prihodnosti ne bo.

Dihaj.

Spusti nadzor.

Dovoli, da si divja reka, mirno jezero, ogenj, veter. Ti si vse to.

Ko živiš sebe, se svet zasveti malo bolj močno. In tvoje srce to ve.

Zaupaj mu.

Znotraj tebe je prostor, kjer si doma.

Bodi ti.