Na pragu – in pripravljena rasti
Draga boginja,
kdaj si se nazadnje ustavila med dvema poglavjema svojega življenja – in si priznala, da stojiš na pragu? Ne na začetku in ne na koncu. Temveč na pragu – na pragu nečesa novega. Na točki, kjer se odločaš, kdo si in kdo postajaš. Kjer se zavestno obrneš k sebi in si priznaš resnico, ki jo že dolgo nosiš v prsih.
Kljub belini se v zraku že čuti, kako se vse prebuja. Svetloba dneva je drugačna. Jutra so prijaznejša. Pomlad prinaša svežino, jasnost, novo rast. Prinaša pogum, da poganjamo, rastemo. In prinaša spomin, da je življenje vedno na strani tistega, ki si upa zrasti.
Vsaka odločitev za nekaj vedno pomeni tudi odločitev, da nekaj pustimo za seboj. Od-ločitev. Ločitev od nečesa. Ta del zahteva zrelost. Pogum. Ljubezen do sebe.
Prav tu se mnogi ustavijo. Želja po novem živi v srcu, obenem pa roka še drži staro. Želimo si širine, a hkrati varnosti znanega. Želimo si rasti, a obenem ohraniti vse, kar smo do zdaj poznali. In v tem notranjem razkoraku pogosto ostajamo dlje, kot bi bilo potrebno.
A rast zahteva prostor. Drevo odvrže suhe veje, da lahko požene nove poganjke. Reka zapusti staro strugo, ko najde močnejši tok. Telo se obnavlja, ko stare celice naredijo prostor novim. Tako deluje narava. Tako delujemo tudi mi.
Narava se ne opravičuje za svojo rast. Ne čaka dovoljenja. Ko pride čas, preprosto poganja.
Ko izberemo novo smer, spustimo del sebe, del odnosov, del navad, del načina življenja, ki nas je oblikoval. Včasih spustimo podobo, ki smo jo nosili o sebi. Včasih pričakovanja drugih. Včasih lastne omejitve, ki so nam nekoč služile. In prav to spuščanje je sveto. Ker brez njega širitev nima kam stopiti.
To ni izguba. To je prehod. To je preobrazba.
Konec februarja je most. Čas prehoda. Čas, ko se pod površjem vzpostavlja nova poravnava. Kot zemlja, ki se segreva, še preden zacveti. Kot seme, ki se odpre v temi, preden ga kdorkoli vidi.
Ko se energija poravna, se zgodi nekaj zelo oprijemljivega. Dih postane globlji. Korak bolj odločen. Pogled jasnejši. Odnosi se umirijo ali prečistijo. Besede stečejo lažje. V telesu začutimo toplino – kot prvi sončni žarek, ki ogreje zemljo. Kot jutranja rosa, ki se zasveti, ko jo doseže svetloba. Kot ptica, ki razpre krila, ker začuti pravi zračni tok.
Marec prinaša odločitev.
Odločitev, da sebe postaviš bližje središču.
Odločitev, da spoštuješ svoje meje.
Odločitev, da zapreš poglavje, ki je opravilo svojo nalogo.
Odločitev, da ustvariš nov ritem dela.
Odločitev, da se izpostaviš, čeprav čutiš tremo.
Odločitev, da se imaš rada – vsak dan, v majhnih, konkretnih dejanjih.
Ljubezen do sebe ni misel. Je dejanje. Je način, kako govoriš s seboj. Kako se ustaviš, ko si utrujena. Kako si stojiš ob strani, ko stopiš v novo.
Pomlad je gibanje življenja naprej. In mi smo del te iste inteligence. Del istega ritma. Del iste moči, ki razpira brste in premika tokove.
